To je Munch, ki se ne pusti zreducirati na svoje svetovno znano platno. "Umetnik, ki ga predstavljamo danes, ni tisti, ki mislite, da ga poznate," je zapisano v spremnem katalogu. Gre za prvo veliko razstavo Munchovih del v Franciji po več kot 20 letih.

Razstava, ki bo odprta do 18. julija, je drzna. Poudarek daje na pozno ustvarjalnost Muncha (1863-1944) in njegove manj znane slike, od katerih kar dobra tretjina še nikoli ni bila na očeh javnosti. Francoskim ljubiteljem umetnosti slavnega slikarja približuje iz nenavadne perspektive, tam vsekakor manj znane kot v nemško govorečih deželah in Skandinaviji.

"Sem proti razstavam, ki se držijo utirjenih poti. Pomembno je odkrivati nove predele," je pojasnil kurator, avstrijski umetnostni zgodovinar Dieter Buchhart. Obiskovalec se tako ne bo srečal z mračnimi slikami, iz katerih veje obup in ki so v celotnem Munchovem opusu simbol strahu ter apokalipse, temveč bo lahko občudoval portrete in krajine tako iz slikarjevega zgodnjega kot tudi poznega obdobja.

"Seveda je bil Munch samo eden. Vendarle je bila njegova ustvarjalnost zreducirana na obdobje med letoma 1885 in 1895," je opozoril Buchhart. Slike, ki jih bo v Parizu lahko občudoval obiskovalec, so nastale pred in po obdobju obupa in norosti. Delujejo vedro in prijazno, v glavnem gre za portrete, naslikane v veličastnih barvah in z živahno potezo čopiča.

Munch se je mora zelo zgodaj soočiti s smrtjo in eksistencialnimi problemi: mati je umrla za tuberkulozo, ko mu je bilo pet let, njegova 15-letna sestra pa nekaj let pozneje, prav tako za jetiko. To temačno in melanholično obdobje v umetnikovem življenju sredi 80-ih in 90-ih let 19. stoletja pa vendarle še ni dokončno osvetljeno. Sledi je zapustilo v več koloriranih litografijah znane razgaljene in radožive "Madonne" in v motivu bolnega otroka.

Pariška razstava torej razkriva Muncha z njegovimi intenzivnimi barvnimi kombinacijami, kot enega od najbolj pomembnih predstavnikov ekspresionizma in pionirja moderne umetnosti - tudi brez Krika.