Avtorica Syha pripoveduje zgodbo o srečanju med dvema posameznikoma, uspešnim moškim in samostojno žensko v tridesetih letih, ki se srečata na vlaku. Vlak je uporabila kot nostalgično sredstvo, kjer se ustvarjajo zapleti. To se ji je pokazalo v izkušnjah iz mladosti in, kot pravi sama, med opazovanjem sopotnikov na vlaku.

Dramatičarka, ki se je osebno udeležila predstavitve, je menila, da je sodobna, tehnološko napredna družba ustvarila razred potovalcev, ki dnevno premagujejo velike razdalje, da lahko delajo tisto, kar želijo. Življenjske cilje in ambicije uresničujejo na račun odnosov, zasebnega življenja, partnerstva ali prijateljstva, ki postanejo drugotnega pomena.

Oba protagonista, Lutz in Karla sta moderna slehernika, ki po besedah režiserke Djilasove dajeta prednost osebnim angažmajem in se ne ozirata na zasebnost. Tudi režiserka se je včasih prepoznala v vlogi samostojne posameznice, ki se je ukvarjala s podobnimi odločitvami.

S takimi problemi so se po njenem mnenju svoj čas ukvarjali tudi igralci, ki so približno istih let kot ona. V vlogi Lutza bo nastopil Uroš Fürst, glavno žensko vlogo Karle pa bo odigrala Barbara Cerar. Ostale vloge so si razdelili Branko Šturbej, Saša Tabaković, Andrej Nahtigal in Nina Valič. Režiserka še dodaja, da je končno sporočilo predstave to, da se življenju ne moreš izogniti, potreba po dvojini na koncu premaga vse druge potrebe po udobju, varnosti in svobodi.

Avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač je pripomnil, da je sama postavitev drame dopuščala precej komičnih glasbenih vložkov. Po Ivaninih besedah postane glasba del predstave takrat, ko nadaljuje igralčev opis ali komentar. Glasba v sodobni gledališki predstavi mora ostati kot asociacija na določen prizor, ki se gledalcu tako vtisne v spomin. Glasbeno spremljavo odrskega dogajanja dopolnjuje še Igor Leonardi na kitari.
 

Kostumografinja Jelena Proković je z Djilasovo, Gombačem in njunim Društvom Familija že sodelovala pri predstavah Solistika, Atrakcija Polifemo, Tom Sawyer in vražji posli Milice Ivetića, Voltaire Kandid ali optimizem, Fužinski blues ter mnogih drugih.

Pojasnila je, da je pri sodobnih dramah najtežje ustvariti vez med dokumentiranjem in stiliziranjem. Vsakdanja oblačila določenega obdobja na odru postanejo kostumi, zato je pri sodobnih dramah potrebno ravnotežje, ki realno naredi v uprizorjeno.

Avtorica drame je še pripomnila, da ima slovenska uprizoritev Zasebnega življenja drugačne poudarke kot nemška premiera. Ta je bila v gledališču Schauspielhaus v Chemnitzu leta 2008. Nemški način igranja je bolj agresiven, slovenski prevod pa je optimistično naravnan in daje pričakovanje srečnega razpleta. Razkrila je še, da je na vajah spoznala, kako nenavadno je gledati svoje dramsko delo, ki ga pozna na pamet, v tujem, nerazumljivem jeziku.

V Nemčiji načrtuje še dve sorodni predstavi s kontinuirano strukturo, isto igralsko zasedbo in podobno tematiko. S to trilogijo bi prikazala moderno razumevanje medsebojnih odnosov in ljubezni. Predstava v slovenski produkciji predvideva srečen konec in gledalcem ponuja vprašanje, kakšno obliko zasebnega življenja bi bila sodobna družba sploh še pripravljena sprejeti.