Koltes slovenskim gledalcem ni neznan. Za svojega ga je nenazadnje vzel režiser Ivica Buljan, ki ga redno prestavlja na odre ter do njegovega dela pristopa že povsem znanstveno. Koltesova pisava se močno dotika tudi francoskega režiserja Philippea Calvaria, ki je v Drami lani že režiral predstavo Samo konec sveta, ki jo je podpisal Jean-Luc Lagarce.

Calvario je na današnji novinarski konferenci povedal, da je za Roberta Zucca le razširil igralsko ekipo, ki je ustvarila Samo konec sveta. Pri obeh predstavah je sodelovala tudi dramaturginja Diana Koloini, ki je dejala, do so umori v primeru pričujoče drame sprožilni dogodek, ki odpirajo nove poglede na svet. Zucco je morilec, ki ubija brez razloga, zaveda pa se svoje skorajšnje smrti. Podobno je v času pisanja občutil Koltes, ki je kmalu za tem umrl zaradi aidsa.

Nekateri Roberta Zucca uvrščajo med najbolj reprezentativne igre sodobnega gledališča, imenujejo ga Hamlet 20. stoletja, nedvomno pa je, tako dramaturginja, na interpretacije vplival takrat bližajoči se milenij, konec sveta. Danes, 20 let kasneje, ga lahko beremo in gledamo bolj neobremenjeno, bolj čisto, a njegova moč je še vedno zelo živa. Tudi zaradi posebnega, intenzivnega jezika, ki ga je v slovenščino prelil Aleš Berger.

Igralci so imeli s tekstom le malo težav, saj gre po besedah lektorice Barbare Korun za "konstruiran pogovorni jezik", ki mu je težko kaj dodati ali vzeti.

Calvario je opozoril na številna zrcaljenja med Zuccom in Hamletom, toda drama hkrati vzbuja tako globoke občutke, ki so lastni le starogrški tragediji. Pomembno vprašanje je, kako se bodo z Zuccovimi zločini spoprijeli vsi značaji v drami.

Tina Vrbnjak, ki igro vlogo Punce, je dejala, da je besedilo polno elips ter da je sprva težko našla razloge za svoja dejanja. Linija njenega lika ji je sicer blizu, ji je jasna, vsekakor pa ni racionalna. Marko Mandič, ki bo nastopil v naslovni vlogi, pa je o svojem liku povedal, da "nikoli ne bo zidu med soncem in zemljo".

Režiser predstave je v gledališkem listu zapisal, da ne gre za to, da bi razumeli, zakaj bi nas fasciniral morilec, ampak kako nas fascinira. Prav tako ne gre za to, da bi Zuccu sodili, saj je v nekem smislu to storil že sam, ko si je vzel življenje. "A njegovo notranje trpljenje pusti posledice na življenju drugih in vse to je treba pokazati brez sodbe," je zapisal režiser.

Ta je k sodelovanju v predstavi povabil še Mileno Zupančič, Veroniko Drolc, Valterja Dragana, Marka Okorna, Katjo Levstik, Dareta Valiča, Petro Govc, Gorazda Logarja, Vanjo Plut, Matijo Rozmana, Aljaža Jovanovića, Majo Končar, Sabino Kogovšek, Barbaro Žefran, Miho Rodmana, Matevža Müllerja, Andreja Zalesjaka in Edvina Derviševića. Scenografinja je Aurelie Maestre, kostumografinja Aurore Popineau. Glasbeni opremljevalec je Eric Neveuux.

Predstava je nastala v koprodukciji s Cie Philippe Calvario in ob sodelovanju CulturesFrance in Francoskega inštituta Charles Nodier.