Teater za ptice
Avtor: Hana | Zvrst: Predstave in razstave
Umetniška ekipa s skrivnostnim tekstom
Daniela Veroneseja odpira dvoumen prostor med nastopanjem in bivanjem, med gledališčem in življenjem. Vprašanja igralcev, ki igrajo igralce, like, ki vedo, kaj hočejo ali pa tudi ne... Igralce z zasilnimi krili, ki stopijo ven in se oprimejo ograje tistega nevarnega balkona v 12. nadstropju – kjer stvari hitro padejo, kjer življenje, smrt in ljubezen lovijo ravnotežje v vroči poletni noči v Buenos Airesu, morda v Braziliji ali pa kjerkoli na tem svetu – in jo spustijo.
Fotografije: Nada Zgank
Plasti, plasti, plasti, laži...
V želji, da bi prišli do dna (ali pa vsaj pod površje) Veronesejeve igre Gledališče za ptice, se moramo malodane preleviti v detektiva, ki neutrudno išče resnico.
Kaj želijo liki povedati? Kakšne so njihove vrednote? Kako so uspeli zgraditi mrežo odnosov tako prepleteno in hkrati tako ohlapno in krhko? Zapolnjujejo prostor s svojimi izkrivljenimi zgodbami in zavajajočimi iluzijami. Z lažnimi nasmehi in zlomljenimi odnosi. So kot magnet za bizarne in groteskne dogodke (kot je ”padec” hišnika iz dvanajstega nadstropja zgradbe). Morda nekateri poskušajo pobegniti, nekateri iščejo zadovoljstvo v vsem kar se dogaja okrog njih, vendar se zdi, da je ta pot za njih neizogibna. So izgubljeni? Prazni? Nam želijo povedati, da smo vsi izgubljeni in vsi čutimo praznino? Da je svet v katerem živimo brez vsakršnih vrednot in vere? Da ni ljubezni? Da ni resnice?
Bolj kot se trudimo dokopati do resnice, bolj kot skušamo odkriti čim več plasti zgodbe, bolj se vse zdi kot lupljenje čebule… V resnici nikoli ne pridemo do bistva – takšno početje nas zgolj pripravi do joka.
Argentinski dramatik
Daniel Veronese v svojih dramah govori o nečem, česar že dolgo nisem slišal. Kaže na nekaj neizrekljivega, kot Pinter denimo. Sprevrača logiko časa, zaporedja zgodbe, odrsko logiko... Nakazuje nekaj, kar je težko predstavljivo, a vendar lahko občutimo in ima opraviti z nelogičnim in iracionalnim, ki živi v nas, pod vsemi strukturami, ki jih gradimo, da bi preživeli.
Drama Gledališče za ptice odpira vprašanje okvirov, različnih škatel, ki se vse imenujejo gledališče. Gledališče je pač gledališče, je nekaj, kar bi vedno rad rekel, kadar sem soočen s koncepti. Igralec mora biti zmožen vplesti sebe samega in ne svojega lika. Ne sme se skrivati. Laž, zgodbo, masko, mora uporabiti, da se od-krije. To naredi gledališče zanimivo. Resnični ljudje, v resničnih težavah.
»Naj stvar bo igre same, da nanjo kraljev se vest ujame.«
Zakaj torej Gledališče za ptice?
Ker se me igra dotakne. Ker govori o ljudeh, ki jih poznam in s katerimi »sem rasel«, o ljudeh iz gledališča, igralcih, akrobatih srca... Še več, govori o ljudeh v težavah, o ljudeh, ki jih imam rad in so v težavah. Ko sem razmišljal o naslovu, sem pomislil na ptice. Ptice, ki hočejo leteti, a ne morejo vedno. Igra se dogaja v 12. nadstropju, kjer so prisotna trupla padlih. Nihče noče na balkon. Čeprav je balkon tam. Vrata nanj so priprta. Igra govori prav o tej nevarni meji. Gledališčniki so običajno s srcem predani delu. In od srca je le majhen korak do tistega, kar je človeku najbolj pomembno. Uspeh? Ljubezen? Izkušnja? Delo? Neuspeh? Vse je med seboj prepleteno. Kaj je človek pripravljen zastaviti, da bi dobil, kar hoče, potrebuje ali misli, da bo večno? A vendarle v tej igri nihče ne ve, kaj hoče, zato vsi igrajo nevarno igro. Poznajo pravila, a ne vedo, kaj tvegajo. Gane me njihova vztrajnost, predanost in to, da kljub vsej zmedi še vedno ostajajo ptice po srcu – igralci, plesalci, poeti, vsi, ki jih poznam.
Premiera se je odvila 2. 10. 2010 ob 20.00 – Španski borci, Ljubljana. Ponovitev lahko gledate 4. 10. in 10. 11. ob 20.00 – Španski borci, Ljubljana.