Za vzpostavitev svojega ustvarjalnega izraza umetnik posega po starih in novih medijih; slike gradi na osnovi skic, fotografij, nemalokrat pa se poslužuje tudi računalniških orodij. Ob pogledu na njegova dela je razvidno, da je bil razvoj fragmentarizacije postopen, pojasnjuje likovna kritičarka.

Primarno je kompozicijo vzpostavljala trdno zgrajena skupina predmetov. Tudi predmet sam je bi po besedah Trebušakove še razpoznaven, naslikan z jasnimi potezami čopiča. Postopoma je s pomočjo redukcije slikarskih sredstev - uporabljati je začel zgolj rumeno barvo - zgradbo slik podvrgel rahljanju. Prostor se je s tem odprl, poteze čopiča pa so začele delovati proti optični celovitosti predmetov.

Površino Mahničevih platen naseljuje na stotine razseljenih drobcev, potez, ki ločujejo obliko od pomena in na ta način vzpostavljajo popolnoma nov oblikovni svet, "kaotičen, takšen, ki ga ni mogoče zajeti z enim samim pogledom, in sočasno izjemno natančen v izvedbi. Čeprav so rumene oblike razdvojene druga od druge z belino, jih naše izkustvo poveže, ponovno vzpostavi pomen, in nenadoma je mogoče na sliki spet razpoznati kupo, gladino tekočine, pecelj, zamašek, obraz, del telesa", piše likovna kritičarka.

Ljubljančan Dominik Mahnič (1981) je leta 2008 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na kateri končuje magistrski študij videa.