»Dejansko več je konkurence, več morajo možgani delati, da boš kaj dosegel ne?«

 

 

Luka je začel fotografirati v osnovni šoli. Povedal je, da se je začelo tako, da je okoli hodil z navadnim analognim fotoaparatom. Takim, kot so jih pred leti prilagali k pralnim praškom. Fotoaparat je nosil na vse šolske izlete. Vendar takrat ni pazil na to, kako fotografira. Fotografiji se je resneje pričel posvečati pri 17-ih. Po končani srednji šoli se je vpisal na portoroško Fakulteto za pomorstvo in promet in ob študiju neprestano fotografiral. Pozneje je s prijatelji ustanovil podjetje Boomfoto.

 

Če želite o Luki izvedeti več, si preberite intervju ki sledi:

 

 

Začetki segajo v leto 2004. Bila sva dva entuziasta. Jaz in kolega. Oziroma tri. Za odprtje podjetja smo se odločili, ker večjih projektov sam ne moreš izvesti, potrebuješ vsaj tri, štiri ljudi. Recimo koledar Miss Slovenije bi težko sam izvedel, zato sem potreboval asistente.

In ker moraš v Sloveniji, če želiš odpreti fotografsko dejavnost, biti fotograf ptrebuješ fotografsko šolo. Od nas treh, te šole nihče ni imel. Tako smo k sodelovanju povabili še eno punco, ki ima to šolo narejeno. Preko nje smo odprli obrt, podjetje. Boomfoto d.o.o. Kasneje se nam je pridružila še ena njena kolegica, tako da nas je bilo kar pet.

 

 

Delali smo kataloge za razne firme. Delali smo koledarje. Delali smo za miss Slovenije. Še pred enim mesecem smo bili uradni fotografi Tadeje Ternar. Vse fotografije ki jih je imela, smo ji delali mi. Predstavitvene fotografije, fotografije za njeno spletno stran, za njen koledar in za časopise. Ko je šla na svetovni izbor, je imela zraven naše fotografije.

Začeli smo z Iris Mulej, kasneje smo sodelovali nekaj let s Tadeja Ternar. Nato z organizatorji Miss Slovenije nismo več sodelovali. Zamenjal se je organizator, in do zdaj z njim še nismo vzpostavili stika.

 

Mislim, da je bil celo največji projekt, kar smo jih do zdaj imeli. Naredili smo njen koledar. Fotografirali smo ga skoraj celo poletje.

 

 

Takrat nas je bilo v ekipi pet.

 

Kdaj pa si ostal sam? Oziroma, kdaj so šli drugi sodelavci na svoje?

Nisem sam. Ampak, dejansko se je d.o.o firma zaprla. Vsak je odprl svoj sp. Če pa se odločimo za sodelovanje na kakšnem večjem projektu, se združimo.

 

 

Niti ne želje. Življenske potrebe bi rekel. En sodelavec se je preselil. Ena punca je dobila službo v Italiji. Druga punca je začela delati druge stvari. Težko je bilo. D.o.o zahteva eno resnost. Moraš se skupaj dobivati, in skupaj odločati. In zdaj, če teh ljudi ni, težko to deluje ne?

Ne moreš enostransko jemat odločitve podjetja, če ni tvoje ne?

 

 

Aktualna je še, ker še vedno lahko naprej delamo, kot smo prej. S tem da ima vsak od nas več ali manj še svoje stvari zraven. Saj to je bilo tudi prej, ko je bil Boomfoto. Samo zdaj je zadeva bolj pravno urejena.

 

Ne. Zadnji skupni projekt je bil fotografiranje ene posteljnine. Projektov je bilo veliko. Zdaj skupnih projektov..... v bistvu še vedno delamo skupaj. Samo namesto d.o.o je zdaj sp. Samo to je razlika.

 

 

Mislim, da predvsem v pristopu do dela. Dejansko veliko bolj upoštevamo želje strank, kot nekdo drug. Nekako smo morali biti različni od ostalih, ker če odpreš podjetje, si na istem kot ostali. Padeš v to konkurenco. Zato moraš bit nekaj izven, da iztopaš, da ljudje vidijo v tebi neko kvaliteto, ki je drugi nimajo. To moraš pokazati.

 

 

Inovativni smo bili, ker smo dejansko pokrivali ogromen spekter fotografije. Fotografirali smo na primer na morju, pa studijo za pse v Ljubljani. Tega ni imel še nihče do zdaj. Dejansko smo na lepotnem tekmovanju za pse (Cacih) imeli postavljen studijo. Bilo je tako, kot da bi fotografirali modele. Ozadje, platno, luči. In smo fotografirali pse.

 

 

V bistvu ja. Saj za to poskrbi gospodar. Potrebno jih je ličit, in postaviti. Definitivno je bolj težko pse postavljati. Ker eni ubogajo. Tako kot jih postaviš, tako stojijo, in se ne premikajo. Drugi pa so živčni, pa skačejo dol. Je zahtevno no.

 

 

V bistvu bolj kot liči, se jih počeše, tako....
 

 

Delali smo s koprčanko Viljano Babič. Ona je frizerka in vizažistka. Delali smo z Emperatrice. On se prav ukvarja z ličenjem za filme. Za posebne efekte. On nam je ličil Iris Mulej. Kolkor sem delal z drugimi vizažisti, je ta res vrhunski.

 

 

Fotografija mi predstavlja dejansko izziv. Pri vsaki stvari, tudi če se ne vidim v tej panogi, se vedno rad preizkusim, da vidim koliko sem dober. Koliko znam kaj narediti in koliko znam prenest znanje drugih žanrov v svojega. Na morju ogromno fotografiram. To mi je všeč. Tukaj se res poglabljam. Kolesarjenje sem fotografiral čisto slučajno. To je bilo svetovno prvenstvo downhill na Pohorju. Lani, če se ne motim. Že ker sem bil tam, sem si rekel:  »Nič, gremo slikat. Da vidim kako mi to uspe.« In je bilo zabavno.

 

 

Več ali manj pokličejo oni. Sem že prišel toliko zraven, da me vprašajo, če bi prišel fotografirat. Tako, da je kar zmenjeno. Javijo če je, kdaj je, in če pridem. Lepotna tekmovanja so bolj moj hobi no. Bom rekel zabaven način preživljanja prostega časa. Drugače pa sem fotografiral tudi za Muro. Me pokličejo. Povejo kdaj in kje. Potem se zmenimo za ceno. Povejo kaj hočejo. Tako, tisto je delo. Tekmovanja so pa več ali manj hobi.

 

 

V bistvu hobi, ker........... ko moraš nekaj zares fotografirati, moraš vedeti kaj te čaka, in moraš znati to izpeljati profesionalno. Lepotna tekmovanja so krasna vaja za take stvari. Ponavadi grem na lastne stroške, in naredim vse sam.

 

Zase in za punce. Ko si v tem krogu, pogosto punce poznaš, in potem jim fotografije pošlješ. Pa so vesele. V bistvu bom rekel tudi tako. Se da tudi tam kaj narediti za lastno promocijo. Dejansko te vidijo in te spoznajo. Tam so več ali manj vsi bodoči modeli, ki rabijo booke. In potem, se mogoče kaj osebno zmenim. Ja, tudi to se dogaja.

 

 

Mislim, da v Sloveniji ni človeka, ki dela to tako, kot delam jaz. Dejansko fotografiram regate. Za to vrsto fotografiranja je potrebno biti seveda pravilno opremljen. Moraš imet primeren čoln za to. Ne premajhen, pa tudi ne prevelik, da ne motiš ladij. Mojega sem dal izdelati po naročilu. Tako, da imam zdaj čoln, ki res kolikor se da izpolnjuje te pogoje. Ima bistveno povečan rezervoar, da lahko daljše plove. Tak čoln ima rezervoar predviden 25 litrov. Jaz ga imam noter 80 litrov. Konzola je narejena po mojih zamislih. Oziroma po potrebi. Tako da je čim bolj naprej. Da čoln ne dviguje nosu medtem ko vozi. Da je bolj stabilen. Da glisira pri nižji hitrosti. Konzola je jahalna. Jo dobesedno zajahaš. Tako kot motor. Tako da medtem ko fotografiraš in voziš, se ti ni potrebno nikjer držat. Se opreš na konzolo, in imaš proste roke. Čoln opravljam sam. Torej opravljam, in fotografiram. Zato ker je zelo težko nekoga dobit. Oziroma, za to potrebuješ leta in leta prakse. Da padeš v to. In potrebno je znat predvidevat. Potrebno je znat videt val 100 metrov pred seboj. Potrebno je znat videt barko, in vedet kje se bosta val in barka srečala recimo. Da pride fotografija zanimiva, atraktivna. Da dobiš malo akcije, moraš vedeti kam se postaviti, da ne motiš barke. Vedeti moraš kaj pomeni jadranje. V bistvu sem sam tudi jadralec. Moraš vedeti kako bo barka vozila, in vedeti kaj bo naredila posadka. Vedeti kje bo kaj naredila. Tako da se znam postaviti primerno temu kar hočem imet ne?

 

 

Maji P. smo delali dolgo nazaj. Prvo leto, ko se je osamosvojila. Oziroma, ko se je začela malo več promovirat. Naredili smo promocijsko gradivo, kar se fotografij tiče. To pomeni; fotografijo za plakat in fotografijo za njen prvi album. Z Majo smo delali tudi ko je bila model za neko spodnje perilo, oziroma za ena oblačila. To se potem ni objavilo. Za skupino Nodus, pa mislim da smo naredili samo naslovnico za cd.
 

 

Jaz to vidim tako. Dejansko vsak ko začne, se lovi, se išče ne? Lovi svoj stil. Potem počasi, ko sam sebe razvija, pada v določeno fotografsko vejo. Nekateri se odločijo fotografirat pokrajine. Drugi fotografirajo v studiju. Eni se vržejo v modno fotografijo. Tako da konkurence na splošno ni, je bolj po določenih področjih.

 

 

Ja. Recimo če je en fotograf ki se res redno ukvarja s tem, ga prepoznam. Vidim fotografijo, in vem kdo jo je naredil.

 

 

So modeli ki jih moraš ti postavljat. Ki jim moraš premaknit vsak prst, da pride na fotografiji to kar ti želiš. So pa taki modeli, ki se dejansko uloviš z njimi, in delajo vse same. Ko se postavijo, je tako kot bi ti želel da se postavijo ne? In Anja je pač ena od teh.

Več je takih ki se ne znajo.

 

 

Fotogeničen je v bistvu vsak. Samo pri nekaterih je to iz kateregakoli zornega kota, pri drugih pa je to zelo ozek zorni kot. In ga moraš znat dobit. Eni tako kot se postavijo, izpadejo na fotografiji dobro. Pri drugih pa je potrebno pač poizkušat. Jih premikat. Jih moraš usmerjat. Ampak se da dobit. Še nisem dobil modela, ki ni fotogeničen.

 

Ne smeš videt punco kot meso, ampak punco kot model. To veliko ljudi ne razume! Se moraš s tem ukvarjat, da vidiš kako to zgleda. Jaz sploh ne vidim golega modela. Meni je prav vseeno kako je oblečen. Če nima nič, al če je oblečen. Pač, meni je cilj naredit dobro fotko. In to delam. In model to čuti. Še vsaka mi je med fotografiranjem rekla, da so presenetljivo čutile profesionalnost. Še posebej če imajo izkušnje s kakšnim drugim fotografom.

 

 

Pri modelih ki se fotografirajo prvič, je sigurno nekaj zadrege. Ampak se da. Se sprostiš. Ji pokažeš, ji poveš. Pokažeš pač fotografije. Jih malo motiviraš. Rečeš: »Lej, to je super!« ne? »Kaj se ti zdi? Poglej.« Potem so vse navdušene, in vidijo da to ni nič takega. In potem nadaljujemo normalno naprej.

Veliko punc si želi fotografije aktov. Pa veliko si jih ne upa fotografa niti vprašat. Ampak pri meni se je že večkrat zgodilo, da so se kar same opogumile, pa se same slekle recimo. »Jaz pa bi tako bla slikana.« In to pa zaradi tega, ker vidijo da nisem vsiljiv. Ne silim v njihov osebni prostor. Moraš imet distanco. S tem pa da moraš imet en poseben filing za postavitev modela. Moraš ji pokazati, da te ona kot taka ne zanima, ampak da te zanima fotografija ne?

 

 

V bistvu ja in ne. Zagotovo je en vir dohodka. S tem pa da mi ne omogoča neko normalno življenje. Delam še veliko drugih stvari. Ampak te stvari so čisto izven fotografije. Recimo uvažam vozila iz ZDA. Sposojam barke. Izdajam homolugacije za uvožena vozila iz ZDA. Oziroma, posredujem pri izdaji homolugacij.

 

 

Ja, ampak jaz to ne jemljem kot slabo. Jaz to jemljem kot dobro. Dejansko več je konkurence, več morajo možgani delat, da boš kaj dosegel. In dejansko se sama kvaliteta veča.

 

 

Posredno ga jemljejo ja. Samo po drugi strani si pa ti toliko boljši. Tako bom rekel: bum je bil, ko so prišli ven digitalni fotoaparati. Takrat je vsak znal bit fotograf. Zdaj se pa ta razlika nekoliko tanjša. Zadnjih nekaj let, se je kvaliteta fotografij bistveno izboljšala. Tudi drugih fotografov. Teh, ki so prej bili resni fotografi, so zdaj tolko še bolj resni. Dejansko razlika med slabim in dobrim fotografom je. Obstaja. Tako da ni neke panike glede tega. Koliko drugi delajo, in kakšne cene imajo. Tudi sami modeli, ali pa stranke vidijo razliko v fotografiji. Danes so taki časi, ko nima vsak 300, 400 eurov za en book. Oziroma tisti ki ga potrebuje, fajn premisli kam ga bo dal delati. In ko pogledajo različne slike fotografov sami določijo vrednost. Če nekdo dela poceni, so temu primerne tudi fotografije, kvaliteta fotografij.

 

 

V bistvu so tam še večje zahteve. Če narediš slabo fotografijo modela, lahko to ponoviš. Poroke pa ne moreš ponoviti ne? In tam moraš imeti izkušnje. Tam je velika razlika med dobrim in slabim fotografom, da zna počakati prave trenutke, da ve kako se kaj kronološko dogaja in, da zna to fotografirati. Dejansko mora imeti vizijo, kako bo album sestavil. Mora že vedeti kakšne fotografije potrebuje, zato da bo nekaj naredil. In ko ve kakšne fotografije potrebuje, se ve kam postaviti, ve kateri trenutek počakati. Medtem ko, če greš ti tam prvič, drugič, fotografirat poroko, slikaš nekaj počez in lahko bistvene stvari zamudiš.

 

 

Nisem drag, kar se tiče tega. Se lahko dogovorimo za ceno. Dejansko je tako, fotografija je itak že v štartu premalo cenjena. Za primer bom povedal naslednje: pred kratkim sem prodal tri fotografije narejene na morju. Vsako po 30 eurov. Samo razvite fotografije na A3 format. To je zelo malo za eno fotografijo. Če hočeš ti narediti tako fotografijo, moraš imeti čoln, in moraš biti na prizorišču dogajanja. To pomeni, da ti gre en cel dan. Potrebuješ opremo. In potrebuješ neko obdobje, da dobiš dejansko noter to kar si sam vložil za ustvariti to fotografijo.

 

V tujini se take fotografije prodajajo za trikrat do štirikrat več. Vzemimo primer porok. Pri nas štarta s 400 euri. Tolikšna je cena samo uradnega dela fotografiranja. V tujini recimo, v Italiji izpod 1000 eurov ne pride nihče fotografirati samo to.

 

 

Moj načrt je pripeljati tuje fotografe sem. Mislim organizirati nekaj foto delavnic na Slovenski Obali.

 

Na projektu že delam. Prva delavnica bo verjetno že maja. Delavnica, bo delavnica akta, zunaj na prostem, ob morju. Sem že zmenjen z enim italijanskim fotoklubom, da bodo delavnico vodili njihovi člani.
 

 

Kdorkoli. To bo dejansko šolanje. Bo dejansko fotodelavnica. Tako, da tudi če znanja nimaš, ga boš pridobil.

 

 

Rad jadram. Imam tudi svojo jadrnico. Rad plavam. Rad hodim v hribe. Oziroma, rad fotografiram, bom rekel. V prostem času. To je malo čudno. Ampak nisem obremenjen z nečim. Pač vzamem fotoaparat neglede kam gremo. In tako nastajajo fotografije. Ko si fotograf, si fotograf 24 ur na dan. Ne moreš rečt: »To mi je služba. Zdej bom pustil fotoaprat v službi, zdej grem domov, in bom pozabu.« To je dejansko način življenja.

 

Več fotografij Luke Rebola si lahko ogledate na njegovem spletnem blogu http://boomfoto.blogspot.com/
 

Luko Rebola je intervjuval Andrej Božič