Čarovnik in trenutek, ko spet verjameš v magijo

Priznam, kot otrok sem bila vedno navdušena nad predstavi, kjer je nastopal čarovnik. Naj bo to na rojstnodnevni zabavi ali na televiziji, vedno sem sedela z odprtimi usti in čakala, da razkrije skrivnost. Nikoli je ni. In ravno to je bil čar – da se nikoli ne razkrije, kako nastane iluzija.

Prva resna izkušnja je bila, ko sem kot desetletna obiskala predstavo v kulturnem domu. Na oder je stopil čarovnik z velikim klobukom in dolgim plaščem. Iz rokava so mu leteli robčki, iz klobuka zajec. Meni pa je bilo jasno samo to, da je to nekaj nadnaravnega. Tisti večer sem domov odšla prepričana, da čarovnija res obstaja.

Kasneje, kot odrasla, sem se spet srečala z iluzijami, a na povsem drugačen način. Povabili so nas na dogodek, kjer je nastopal znan slovenski čarovnik – čarovnik MagicMatriks. Tokrat sem bila bolj skeptična. Razumsko sem vedela, da so to triki, a ko sem ga gledala, sem se spet počutila kot otrok. Iz žepa je potegnil karto, ki sem jo prej sama izbrala, in jaz sem ostala brez besed. Četudi veš, da gre za spretnost in vajo, je občutek neverjeten.

Najbolj zabavno pa je bilo, ko je čarovnik vključil občinstvo. Nekdo iz naše skupine je moral držati vrv, drug pa kovance. Na koncu smo vsi skupaj ploskali in se smejali, ker nam ni bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo. To je tisti trenutek, ko spoznaš, da čarovnija ni le v triku, ampak v tem, kako se ljudje počutijo ob njem.

Ko zdaj pomislim na to, razumem, zakaj so čarovniške predstave še vedno tako priljubljene. V svetu, kjer je vse razloženo in kjer nas tehnologija spremlja na vsakem koraku, čarovnik ustvari prostor za dvom, za radovednost, za ‘kaj pa, če je res’. To je tisto, kar nas vleče nazaj – želja po tem, da za trenutek verjamemo v nemogoče.