Ko igrače dobijo zgodbe, vloge in spomine.

Igrače so pri nas dolgo veljale za nekaj samoumevnega. Nekaj, kar se nabira z rojstnimi dnevi, prazniki in obiski, dokler ne zapolnijo polic, škatel in kotičkov. Šele ko jih začneš opazovati v uporabi, vidiš, da niso vse enake in da njihova vrednost ni v količini, ampak v tem, kako dolgo ostanejo del igre.

Nekatere igrače so zanimive pet minut. Druge se vračajo znova in znova. Ne zato, ker bi bile glasne ali posebne, ampak ker dopuščajo domišljijo. Kocke, figurice, vozila, preprosti kompleti. Igrače, ki ne povedo same, kako se jih uporablja, ampak pustijo otroku, da si pravila ustvari sam. Prav te običajno preživijo največ sezon.

Zanimivo je, kako igrače vplivajo na ritem dneva. Ko so dobro izbrane, igra steče sama od sebe. Ni treba stalno usmerjati ali zabavati. Otrok se potopi v svoj svet, čas mine drugače, prostor se napolni s tiho zbranostjo ali živahnim dogajanjem. Igrače tako niso le zapolnitev časa, ampak način, kako otrok predeluje svet okoli sebe.

Opazila sem tudi, da se odnos do igrač sčasoma spremeni. Manj je navdušenja nad novim, več navezanosti na znano. Igrače dobijo zgodbe, vloge, spomine. Postanejo del rutine, ne predmet, ki ga hitro zamenjaš z naslednjim.

Danes na igrače gledam drugače. Ne kot na stvari, ki jih mora biti veliko, ampak kot na orodja za igro. Ko so izbrane premišljeno, ne zapolnijo samo prostora, ampak otroštvo. In to je vrednost, ki se ne meri v številu kosov, ampak v urah igre, ki se vrača znova in znova.

Sčasoma sem ugotovila tudi, da igrače veliko povedo o otroku. Katere vedno znova vzame v roke, katere ostanejo na dnu škatle. To ni naključje. Otroci si instinktivno izberejo tisto, kar jim v določenem obdobju nekaj pomeni. Igrače tako postanejo nekakšno ogledalo razvoja. In ko to opazuješ brez pritiska, začneš razumeti, da ni treba stalno dodajati novih. Pogosto je dovolj, da narediš prostor za tiste, ki že imajo svojo zgodbo – več idej in navdiha najdete na 4us.si.