Včasih ne rabimo dosti, da bi naredili jed malce drugače
Zelo obožujem pire krompir, še posebej če je zraven kakšna omaka. Zelo rada imam kakšno paradižnikovo omako, ki pride zraven čuftov, ali pa tista naravna čebulna omaka, ki nastane pri nedeljskem kuhanju zrezkov. No, saj tudi če pride kakšna kombinacija pireja in kakšnega mešanega mesa, kot so kakšne pleskavice ali kakšna mesna štruca, lahko pire tudi pride do izraza.
Vendar pa, da sem si vseeno malce popestrila, in spremenila klasična kosila, sem se odločila, da bom pire naredila malce drugače. Krompir sem olupila, ga narezala na kocke ter ga dala kuhat kot po navadi. Kot po navadi, sem tudi pozabila solit in se na sol spomnila še zadnji čas. Tako sem med kuhanjem krompirja si pripravila še eno kozico in jo postavila na plin poleg krompirja. Vanj sem vlila nekje tri deci mleka, dodala na drobno sesekljan česen, in eno konzervo graha. In pustila na majhnem ognju, dokler ni začelo vreti. Nato sem ugasnila in kozico odstavila. Ter z paličnim mešalnikom zmiksala do gladkega. Ko je bil krompir kuhan, sem ga precedila, ter v drugo posodo zmešala krompir, to mešanico graha, ki sem jo pripravila ter zmiksala, ter dodala še maslo, in malce mleka po potrebi. Tako sem vse to zmešala kar z mikserjem, in tako dobila pire, ki je bil kremast in gladek, brez grudic, tako kot smo ga bili vajeni, le da je bil tokrat v zeleni barvi.
Poleg pečenih piščančjih prsi je zelo pasal zraven, saj je zelo popestril kosilo in pričaral dan malce poseben in drugačen, saj takšne kombinacije res nisva bila vajena. Tudi zeleni pire, ni bil odličen samo po barvi, vendar je tudi z priokusom graha in česna, dodal kosilu malce svežine. Morda takšen pire res nebi pasal z čufti, ampak je pa zelo odlična ideja, ko si želiš malce drugačnega kosila, saj lahko hitro padeš v kuharsko rutino, ko se ti zdi, da ješ še samo eno in isto, se takšni podvigi res dvojno povrnejo.…